ponedeljek, 27. maj 2024

ETAPA 2 (Mihelčičev dom na Govejku - Koča pod  Blegošem)


Naj najprej povem, da nisva šla še enkrat v ubijalski klanec do Govejka, čeprav se uradno 2. etapa seveda nadaljuje naprej od konca 1. Midva sva začela v Škofji Loki. 

Pa gremo lepo od začetka. Zaradi bližjega začetka 2. etape in dogovarjanja Vida za obisk prijatelja, sva se med tednom odločila, da bo najlažje, če prespiva kar v Škofji Loki. Našla sva Hotel Loka in ni nama žal, saj sva se imela zelo lepo in tudi osebje je bilo prijetno. Vid iz Štajerske in jaz iz Primorske, sva tja prispela v popoldanskem času. Vid je bil tam nekoliko prej, zato si je čas skrajšal s kavo in branjem knjige. Ko me je navigacija pripeljala do tja, sem si čim prej želela odpočiti in nekaj dobrega pojesti. Bil je pač petek popoldne in baterije so bile že kar izpraznjene po celem tednu. Po kratkem preizkusu postelje, sva se odpravila jest. Nekoliko sva bila v časovni stiski, saj je Vida čakala še glasbena šola na daljavo. Odločila sva se za fast food varianto v bližini. Pojedla sva krompirček, Vid hamburger jaz pa sendvič z govedino. Okusno je bilo.

Njam, njam. 

Vrnila sva se v hotel, se posladkala še z neko sladico iz trgovine in Vid je moral biti pripravljen na vaje. Jaz sem se odločila, da se opravim malo ven na zrak, preluftat glavo in opravit kak klic. Sprehodila sem se iz Stare Loke v center Škofje Loke. Presentilo me je, kako je bilo živahno. Na teniških igriščih, so trenirali, mladi so igrali odbojko, v centru pa so bili lokali zasedeni in ljudje so se družili, klepetali, se sprehajali. Na dveh točkah sem zagledala sladoled, vendar sem se odločila, da ga je slajše polizati v dvoje kot pa sama. Ko sem prišla nazaj, je Vid zaključeval. Ker sem mu postokala, da mi je prejšnji dan na vožnji kolo v klanec na Brič nekaj škripalo, sva se odločila, da bi bilo dobro, da ga Vid preveri pred jutrišnjo etapo. Preveri tudi verigo in ugotovi, da je še kot nova. In seveda, kolo tokrat ni škripalo. To se mi rado zgodi, da potem deluje, kot da si nekaj izmišljujem. Odpeljeva se do centra in si privoščiva sladoled. Potem greva nazaj v hotel in se kar hitro spraviva v svežo posteljo, sanjam naproti. Spiva dobro, do jutra, ko se sosedov petelin odloči, da je čas, da se ga sliši vsenaokrog. Seveda petelin ni vračunal časa, da bi se nekateri radi spočili, ker nas čaka naporen dan. Kljub zapiranju oken, je bil spanec prekinjen in močnejšega spanja ni bilo nazaj. Ob 8. uri je čas za zajtrk. Pričaka naju dobro obložen pult in privoščiva si raznoliko hrano. Ogljikovi hidrati bodo prišli prav. Po zajtrku je čas za oblačenje, pakiranje, razmislek, kaj bova potrebovala s sabo. Nekoliko naju spravlja v dvome vremenska napoved, saj so napovedane plohe in nevihte. In zavedava se, da v kolikor si nad 1000 metri nadmorske višine, je vse to še manj prijetno in možnosti, da te ob spustu namrazi, je še toliko več. Kljub vsemu bund tokrat ne vzameva. Čas je za odhod. Juheeej, greva novim dogodivščinam naproti 🙂

Hotel, ki izgleda bolj kot hiša. Tudi vzdušje je domače. 

Cvetoče vrtnice na pročelju.

Štart je bil zelo obetaven. Po nekaj kilometrih sva že vozila po lepem makadamu navkreber. V bistvu je cela etapa en sam vzpo. Spokojno in precej lahkotno vožnjo v klanec je zmotila varia, ki je opozorila na približujoče se vozilo. 20’ štartu sva že stopila s kolesa. Na njivo, 2 metra pod cesto, sva se umaknila enemu nažganemu vozniku, ki je sredi hriba za trenutek izgubil kontrolo nad vozilom. Ravno toliko, da se ti v kri sprosti adrenalin. Ravno pravi čas, saj ne sledilo 300 m najbolj tehničnega dela trase. Tukaj se mi je zgodil prvi official padec na misiji STKP. Vse skupaj je bilo videt kar smešno. Odnesel sem jo z blatno ritjo in malo bolečine v kolenu. S padci imam kar srečo. Običajno se to zgodi na asfaltu ali pa na vzponih 😅

Štart v Škofji Loki.

Na vzponu proti Nacetu. 

Pot je vodila po gozdu do najbolj znanega ovinka vzpona “Passo di Nace”. Kljub temu, da je bil asfaltiran, me tokrat to ni motilo. Srečala sva mnogo cestnih kolesarjev, dokler nisva prišla do njihovega zbirališča – Gostilna pri Nacetu. Od tukaj naprej je bil makadam. Gostilna pri Nacetu je požela toliko pozornosti, da sva na desni strani zgrešila najin prvi žig. Gladko sva se odpeljala mimo in komaj po 15 minutah ugotovila, da se morava vrniti. S temi žigi so vedno scene ... Velikokrat je dostopnost odvisna od odprtja koč oz. gostiln. Tega boste našli na terasi pri bivši gostilni Malina. V skrinjici je tudi ena prazna modra knjižica. Če kdo špara in je vseeno motiviran da jo izpolni, gas! Kakorkoli že, dobila sva ga in se odpravila naprej. 40 minut naju je to stalo. O tem, kako je zgledal nadaljni del trase ni prav veliko za povedati. Gozd, makadam in določeni deli asfaltirani. Sledil je še malenkost strmejši vzpon do koče na Blegošu in to je to. Trasa bi bila prevozna tudi z 28 mm gumami na cestnem kolesu. 

Passo di Nace. Midva kar mimo. 

Razgled iz koče Malina pod Lubnikom, ki ne obratuje več. Žig pa je zaenkrat še vedno pri koči. 

Malo pozirnja ob klopci s čudoviti razgledom.

Razgled pri klopci po poti proti Staremu Vrhu. 

Pod Blegošem polje medvedovega česna (čemaža). 

Koča nama je postregla s flancati in ocvirkovko. S strelami in nalivi za petami sva brez eksperimentiranja pičila po isti poti nazaj v Loko. Ni šlo brez padca, ki je na Aninem kolesu pustil do sedaj najbolj očitno prasko. Kaj češ, se bo pač večkrat spomnila, da sva šla na Blegoš 😛

Okrepčilo v koči. 

Če bi bila edina praska na kolesu ... Padec mi je seveda nekaj dodatnih prask in modric pustil tudi na telesu 😕

Najina pot iz Škofje Loke do Blegoša je bila dolga 36 km in je trajala približno 3 ure. Naredila sva približno 1500 metrov nadmorske višine. Za nazaj je bila torej podobna dolžina trajala pa je približno 50 % manj časa. 

ponedeljek, 20. maj 2024

ETAPA 1 (Ljubljanski grad - Mihelčičev dom na Govejku)

Žige bi lahko zbirala tudi tako, kot jih večina pohodnikov na SPP. Po poljubni poti se odpravijo na hrib/goro in poštemplajo beležko. Midva se skušava držati predpisanih etap, kar pa logistično zadevo zakomplicira. Zgleda, da bova za začetek pobrala vsa nizkoležeča jabolka.

Odvozila sva etapo številka #1. Od Ljubljanskega gradu do Miheličičevega doma ma Govejku. 25km in slab tisočak višincev. Trasa je toliko kratka, da sva se na izhodišče lahko peljala s kolesom. Lahka in poskočna kolesa tokrat 😉

Spala sva v Trzinu na območju industrijske cone. V sobi "Deluxe" v enem od tamkajšnjih apartmajev. Je bilo že boljše in je bilo že slabše. Največji nateg takih apartmajev so kuhinje, ki nimajo niti posode, da bi si jajce spekel. Ampak ok. Razumem, da je to najbolj elegantna rešitev za preprečevanje kuhanja marmelad in vampov na dopustih. S prehrano tako ali tako nisva komplicirala, ker kaj pa je ta krog okoli Ljubljane za naju? 😄

Slab spanec je vodil v ležerno jutro. Komaj ob 11h sva se parkirala v centru Ljubljane. Na licu mesta sva ugotovila, da v Garminih nimava shranjene trase za navigacijo. Sledilo je malo panike, zadrževanje kletvic in hitrega brskanja po telefonu v tem vrstnem redu. Glavno, da sva zrihtala.

Vse je blo ready za start, samo še kava nama je manjkala. Šla sva v kavarno Solist in se slučajno usedla zraven Jankovića. Zoki naju je celo ogovoril z vprašanjem od kod sva prišla, ampak še na tej točki nisva imela kaj za povedati 😄 Mirno sva sedela, pila kavo in opazovala dinamiko sosednje mize s pomembneži. S kolesarakimi očali na očeh lahko ujameš detajle, kot so: rokovanja mimoidočih ljudi z županom in vsoto njegove napitnine mlademu natakarju s tresočo roko. Ko sva pogledala v nebo in videla, da se kotlina zapira, sva zagonila proti gradu. Počutje na kolesu je bilo primerno 3 dnevni pavzi od kolesa. Čutiš, da so se noge malenkost polenile in da so se sednične kosti malo pomehmužile. Na strmem klancu do grada so tej občutki izzveneli.

Na Ljubljanski grad še nikoli nisem šla s kolesom. Vid tudi ne. Vzpneš se med hišami, ki se vzpenjajo po vznožju. Uličice so ozke, strmina pa kar ne pojenja. Ko prispeva do gor vidiva, da se nekaj dogaja. Imajo grajske igre. Zapeljeva se med ljudi na grajsko dvorišče, kjer naju prestreže varnostnik in naju opozori, da se ne smeva s kolesi voziti tam. Vprašava ga, kje je žig, ker ne veva kje je steklen paviljon. Za naju gre vprašati v trgovinico s spominki in naju potem odpelje ven iz grajskega kompleksa na dvorišče pred gradom, kjer je informacijska točka. Dobiva žig in greva naprej. 


Ljubljanski grad.

Spustiva se dol z gradu potem pa po ulicah mimo vseh sprehajalcev, ki so kot čebele, skozi Tivoli in potem se končno umiri in je manj gužve. Nekaj časa se peljeva ob Večni poti in potem prispeva na Brdo od tu pa na Bokalce. Pot iz Bokalcev proti Toškemu Čelu je prvi gozdni del poti. Sicer je bilo kar nekaj nedeljskih sprehajalcev, vendar je pot zanimiva. Vožnja po blatu, čez korenine in ni preveč strma. Vid prevozi tudi kak trail, jaz se držim nekoliko širših potk. Nekajkrat stopim tudi dol, saj mi preveč koreninasti deli ne ležijo. 

Bokalci - začetek gozda.

Kar naenkrat prideva ven na cesto, ki vodi iz Stranske vasi v Podutik - Toško Čelo. Midva jo prečiva in zagrizeva v klanec v vas Toško Čelo. Pot poteka po asfaltu, ki sem jo sama prevozila že s cestnim kolesom. Strmina je kar resna. Vid ves čas pogleduje na levo in desno, kjer je razvidno, da je polno gozdnih poti in trailov. Jezi se, zakaj poteka STKP po asfaltu, če bi bilo možno voziti po drugačni podlagi. Ker nimam odgovora na to vprašanje, ne izgubljam energije z odgovorom in zgolj pritiskam na pedala in uživam, ko sem v senci. Vreme nama služi, kljub nekoliko bolj vprašljivi napovedi. Imava sonce, na nebu se sicer vozijo oblaki, ampak nič resnega. 

Še malo pa boca na vrhu asfaltirane poti na Toško Čelo.

Čudovita breza nekje ob poti. 


Ko prideva do vrha, se odpre čudovit razgled na Ljubljano in severozahodno okolico. Čudovito je. Sledi spust in vožnja po kolovozu. Lepo je. Gozd, senca, sonce. Potem spet prideva na asfalt in sva v kraju Topol pri Medvodah. Sledi strm vzpon po poti proti Svetemu Jakobu. Najprej asfaltiran, potem se položi in je makadamska podlaga in na koncu sledi še strm klanec prav do cerkvice. Nisva edina kolesarja gor prav tako pa je še nekaj pohodnikov. Razgled je spet čudovit. Odpira se pogled na Gorenjsko. Vidi se zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in spodaj v kotlinah naselja. Preleti nas policijski helikopter. Medtem, ko Vid išče žig, se sama posladkam s Haribo jagodami. Pozornost mi pritegne nekaj, kar se premika v travi. Pogledam bolje in zagledam hrošča govnača, kako vali kroglico. Vid v tem času ugotovi, da ni žiga, kot sva prebrala že na forumu STKP. S temi žigi je kar pestro. Še najbolj sigurni so žigi SPP, vse ostalo je loterija. Pritisneva si žig SPP, kajti ta seveda je v skrinjici. Bolje to kot nič. V tem času do Sv. Jakoba prikolesari tudi starejši par z električnima kolesoma. In gospod ima zadaj pripeto prikolico v njej pa dva manjša psa - pomeranca. Do njega pristopi nek drugi gospod in ga začne spraševati o psih, jih fotografira itd. Situacija je bila kar smešna. Z Vidom se spogledava in se nasmehneva. Vid ogovori še nekoga, ki pride s kolesom. Malo podebatirata o kolesih, potem pa si zaželimo srečno pot in se vsak zase odpravimo naprej. 

Pot proti Sv. Jakobu.

Zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe. Do kam seže pogled ...

Govnač pri zelo pomembnem opravilu. Veš zakaj vali kroglico? 

Levo Grmada, desno pa Tošč. 

Spustiva se z vzpetine dol in potem sledi spust v Trnovec. Spust je spet asfaltiran. Vid me opozori, da bo to potem verjetno najin vzpon. Ne diši mi preveč, njemu še manj. Pri gostišču Legastja pa zavijeva levo v klanec gor in začne se dobra dva kilometra grizenja v kolena. Vzpeti se je potrebno za približno 240 metrov. Vid mi pobegne nekoliko naprej, vidim ga vse dokler mi ne zdrsne in moram stopiti s pedala. V sebi imam boj, skoraj se mi nabirajo solze in mislim si, kaj mi je tega treba. Komaj speljem v klanec. Ponovno se mi pojavi težava z dihanjem, ki jo doživim ob vročini in velikem naporu. Kot neke vrste astma. In ko se v tem momentu še smilim sama sebi, je še slabše seveda. Uspem nekako čez to, sledi še nekaj ovinkov in zagledam tablo Govejek. In evo vidim Mihelčičev dom in Vida, ki nama je že naročil dve fanti. Najprej moram prit k sebi z dihanjem potem pa zelo tekne sladka pijača. Razgled od doma se razprostira na sosednje zelene hribčke. Zelo pomirjujoče. Pri domu je tiho, saj sta samo še dva para obiskovalcev. Privoščiva si še jabolčni zavitek, poklepetava z enim parom in potem sledi pot nazaj proti Ljubljani.

Pogled od Mihelčičevega doma proti beli Ljubljani.

Manjši dom v miru narave z lepim pogledom na vse zelenje okrog.

Fanta je že v drugi obliki, zavitek pa še čaka na degustacijo in učinkovito predelavo po takem vzponu. 

Pot sledi večinoma kar po isti pot, kot sva šla gor. Izognila pa sva se asfaltiranem klancu nazaj na Katarino proti Jakobu, ampak sva zavila kar na neko pot, mimo kmetije in potem v gozd. V hlevu pri kmetiji so imeli mladega telička. Odločitev se mi je kmalu zdela nekoliko neumna, saj ni bila vozna. Kolesa sva potiskala ob sebi in sopihala v klanec. No, pa vendar potem prideva na bolj vozno pot in končno prispeva na vrh hriba. 

Na Brdu se ustaviva in razmisliva kaj naprej. Odločiva se, da skočiva še na Rožnik. Jaz še nikoli nisem bila gor, Vid pa že kar dvakrat. Smešno, glede na to, da sem jaz srednjo šolo in fakulteto obiskovala v Ljubljani in da prihajam iz okolice Ljubljane. Gor je seveda bilo veliko pešcev, pač priljubljeni Ljubljanski griči. Ko se spuščava dol pa zavijeva na peš pot in jaz jo kar dober del prehodim, saj si ne upam spuščat po stopničkah in poti, ki je preveč koreninasta. Ko prideva do vznožja se odločiva, da bi bilo pametno it jest. Ker se ne spomnim nič pametnega, vem zgolj kaj si ne želim jesti, se odločiva, da greva pogledat na Trubarjevo ulico in tam že nekaj najdeva. Odločiva se za indijsko restavracijo. Namaste. Zelo okusno, vendar malenkost preveč pekoče za najina okusa. Sva se pa vseeno lepo najedla, bilo je tudi kar nekaj ogljikovih hidratov. Potem poiščeva še pekarno, če me kasneje prime želja po sladkem morda. Odpraviva se do avta, spakirava in odpeljeva v Trzin. Kako paše tuš in ležanje. Vseeno sva opravila vsega skupaj s skoraj 60 kilometri in 1640 metri nadmorske višine. Pogledala sva si še končni del etape Giro di Italia in še kako prav je prišel čokoladni rogljiček in čokoladni mafin ob tem. Presenetljivo 😉😅

petek, 3. maj 2024

 4. DAN: ETAPA 29 (Maribor - Ruška koča)

Zjutraj se zbudiva pri Vidovi babici. Super sva se naspala in vstati se nama nikakor ne mudi. Malo še poležavava in preverjava znake utrujenosti in tega, če bova nadaljevala in uresničila idejo o štirih etapah. Ugotavljava, da ni tako slabo počutje ne pri enem ne pri drugem, prav tako pa tudi ni pretiranih bolečin od prejšnjih dni. Počasi dvigneva roleto in pokukava v nov dan. Nekoliko rosi, nebo pa prekrivajo modrosivi oblaki. Odločiva se, da bova dan počasi začela in bova videla kdaj štartava. Preveriva tudi vremensko napoved, ki ni tako zelo slaba in napoveduje, da ne bo ves čas in ne veliko deževalo.

Ob 10. uri se usedeva k zajtrku. Babica naju postreže lepše kot v hotelu. Dobiva domači kruh, marmelado, med, maslo. Speče nama sveže dišeče vaflje. Prinese nama še pecivo in zmiksane jagode, ki so nama ostale od večerje. Spijeva tudi jutranjo kavico. Kako zelo dober zajtrk! Ko pogledava skozi okno, je za Pohorjem še nekaj oblakov, na drugi strani pa je vidna jasnina. Počasi začneva pakirati in se pripravljati. Odločitev je padla, seveda greva! Uresničiti zadane cilje se nama je zdelo pomembno. 

Posloviva se od babice in dedka in že se voziva. Vreme je nekaj vmes. Občasno malo sonca, potem pa spet pridejo oblaki in zakrijejo vir toplote. Tako kot prihaja in odhaja sonce, tako se spreminjajo temperature. Ko prideva do Pohorske vzpenjače, se spustiva po že znani poti proti štartu za Kordek. Vmes Vid zaostane. Pogledam kje je in vidim, da pije gel. Sprašujem se, kako je lahko že lačen, saj ni minilo toliko časa od zajtrka?! Potem sledi še postanek za fotografiranje in že grizeva v klanec. Na začetku je asfaltiran del potem pa naju pot kar naenkrat vodi v levo, ta del poti na Kordek ni bil znan nobenemu od naju. In potem pomanjkanje sladkorja v obtoku doleti še mene. Počutim se prazno. Tako kot se je Vid počutil že pred vzponom. Neverjetno, če pa sva imela takšen sladek zajtrk! Najprej pojem nekaj mojih najljubših Haribo bombonov - Primavera, potem pa čez nekaj časa prosim Vida za še en gel. Tudi Vid se še okrepča. Po nekaj minutah pridem k sebi. Končno imam spet nekaj več moči in Vid tudi. Goniva, vmes naju prehiti kolesar in misliva si, ta pa je hiter. Vid sklene, da če ga prehitiva, bo moral dat za pivo. Jaz pa takoj skočim v obrambni mehanizem in rečem, da tekmovala pa danes že ne bom. Kakorkoli na koncu ga res prehitiva, ampak to zato, ker je on na enem od ovinkov stal in počival. Narediva še kar nekaj ponovitev ovinkov v levo in v desno, vmes se klanec tudi nekajkrat postavi še bolj pokonci. Počasi ga imam že dovolj. Vleče se mi. Še dobro, da se proti koncu malo poravna in potem že vidim cerkvico. 

Oznake, ki jim slediva že cel čas. Oznaka za STKP.


Pri cerkvi na Bellueveju sva si vzela zalet za zadnjih nekaj metrov glavnega vzpona. Kdor pozna Kordek, bo vedel ... 


Veselje, ko sva končno na vrhu in hkrati strah pred mrazom, ker so oblaki povsem zakrili sonce. 


Med vožnjo navkreber sva planirala, da se zgoraj usedeva v nek lokal in spijeva pijačo, da se malo pogrejeva. Naredila sva obratno. Zunaj na mrzlem sva jedla vaflje z nutelo 😄

Med vsakim naslednjim grižljajem sva nase navlekla novo plast oblačila. Pooblačilo se je in se začelo pripravljati na padavine. Po "kosilu", ki se je začel s sladkorjem in koncal z vrečko čipsa, sva zajahala vsak svoj kup karbona in krenila proti Mariborski koči. Vedela sva, da je blizu, saj sva tam pred meseci že pobrala planinski žig. 

Vedno bolj dežuje 🫤


Ana je nekajkrat že bila na Pohorju. Z mano je bila dvakrat gor s kolesom in vedno jo je do kosti nazeblo, ko sva se spuščala. Kar malo se ji je zameril ta naš breg, kar je prava škoda za hrib s toliko kolesarskega potenciala. Prva misel ob pogledu na pokapljan Garmin je bila: "***** spet jo bo nazeblo ...". Zgleda, da me je veter uslišal in razpihal oblake. V roku 20 minut se je popolnoma razjasnilo. Ko je najbolj lilo sva pa tako in tako imela posla s štemplanjem beležk in dolivanjem vode v mehe. 

Naslednja destinacija: Areh. Chima Coppi in hkrati tudi cilj najinega izziva. Do tja sva šla po sicer najmanj zanimivi poti, ampak je po četrtem dnevu celodnevnih voženj prav pasalo imeti glavo na avtopilotu in gonit do kraja. Ciljno ravnico asfaltiranega vzpona na Areh sva prevozila v tišini. Pri koči sva požela nekaj pozornosti gostov, ki so se najbrž spraševali od kod sva se pa midva s temi torbami vzela.

Proti Arehu naju je že grelo sonce. 

Ostanki zadnjega sneženja ob poti v senci.

Opravila sva zadnjo dejanje s žigi, dosežek pa ozemljila s stekleničko Fante.

Zaslužena pijača na vrhu. 

Juheeej, izziv opravljen!

Ta dan je bila etapa nekoliko krajša, saj sva naredila okoli 25 km in 1100 višinskih metrov. Vozila sva približno 2 uri in 40 minut.  Sledil je še spust v dolino, ki sva ga opravila malo po cesti malo po trailu. Všečen spust iz Pohorja. Iiiiiin! Ni me zeblo na spustu! 😅 Ustavila sva se pri drugih Vidovih starih starših, tam tudi pojedla kosilo in se odpeljala do doma. 

Tako, izziv je opravljen, najin cilj pa obkljukan. 

Še malo številskih podatkov o celotni prevoženi poti:

  • Štiri etape STKP so skupaj prinesle 207 km, če dodava zraven še ostale premike, sva naredila 267 km.
  • Na STKP sva opravila z 6280 višinskimi metri, če dodava zraven še tisto malo, kar sva jih premagala z drugimi premiki je številka 6370 metrov. 
  • Za celotno pot sva porabila približno 18 ur in 20 minut, če prištejeva zraven še ostali čas voženj do starih staršev in domov, nanese na približno 20 ur in 30 minut. 
Ko se sedaj o tem pogovarjava, sva ponosna sama nase. Dobro sva načrtovala, hkrati pa sva imela tudi srečo. Kolesi sta zdržali izzive. S sabo sva imela vso potrebno opremo in seveda še nekaj rezerve predvsem z orodjem in kakšnim rezervnim delom za kolo. Dobro sva načrtovala polnjenje pripomočkov, da sva vsak dan začela s polnimi baterijami na Garminu, Varii ter telefonih. Brez vnaprej izrisane GPX sledi, bi bilo nemogoče prevoziti to pot, saj primanjkuje oznak. Seveda sva imela olajšano pot s tem, da nisva spala v šotoru, ampak sva imela prenočišče vedno nekje urejeno. Tako sva imela tudi veliko manj načrtovanja glede hrane. V trgovini sva se tako ustavila samo enkrat za nekoliko večji nakup za naslednji dan, ko je bil praznik. Hvala tudi Vidovim starim staršem za hrano in prenočišče. Veliko sreče sva imela tudi z vremenom.

Vesela sva, da sva opravila takšno preizkušnjo in vsekakor si želiva še kaj podobnega oziroma nadaljevanje etap po STKP. Ko se bo kaj dogajalo, se še javiva 😉

(Hvala Vid tudi tebi za vse 😘)


četrtek, 2. maj 2024

3. DAN: ETAPA 28 (Gorišnica - Maribor) 

Spet sva se prehitro zbudila. Že pred spanjem sem čutil hitro utripanje srca v mirovanju. Ko sem se zbudil, sem ga ponovno ocenil za visokega. To je prvi znak utrujenosti. Probal sem še malo zaspati, ampak me ali prazen želodec ali previsoka temperatura majhne sobice ni pustila do repeteja.

Najbolje, da dvignem roleto in da z Ano začneva dan. Že zjutraj sva vedela, da bo težka. Danes je bila namreč največja kilometrina tega dopusta. Višincev nekoliko manj, ampak načeloma poznam teren in vem, kako zahrbtni so lahko goriški kuclji. 

Začela sva počasi. Ni minilo pol ure, sva že od blizu opazovala svoji fajfici na kolesih in se s koleni skoraj zaletavala v brado. Razmerje med cesto in makadamom je bilo približno 50-50. Spominjalo me je na kakšno flandrijsko klasiko, kjer se voziš po glavnih cestah, potem pa za nekaj kilometrov zaviješ na strmo neasfaltirano bližnjico do naslednje vasi. Kot da bi nekdo namerno speljal traso tako, da obdelaš vse hribčke in vasi, ki jih občina premore. Kolesarji si v tem delu pot delimo s pohodniki, ki jih očitno že kar lep čas ni bilo na nogah. Na določenih mestih sva dobesedno gazila po travnikih, v gozdovih pa utirala enoslednico v listje. Ker sem bil prvi v paru, sem imel čast tudi z obrazom klatit pajčevine. Ja, danes je težka. 

Tu sva se obrnila, šla po drugi gozdni poti in se priključila nazaj na traso.

Malo se zapelješ pa spet stopiš s kolesa dol in ga prestaviš čez podrto drevje.

Barve pa so le bile lepe. 


V gozdovih ni bilo tekoče vožnje. Podrta drevesa so naju ničkolikokrat razsedlala in prisilila k dvigovanju težkih bremen. Velikokrat sva se morala ustaviti: wc, hrana, točenje vode, zgrešena smer ... A ko bi se zares morala ustaviti, se nisva. Posledično imava zdaj v zbirki žigov eno škrbino, za katero ne veva, kdaj jo bova zapolnila. Nekoliko slabe volje sva prilezla do Puhovega muzej, kjer se je še z neba uscalo.. "Če bo šlo tako naprej, bova v Razvanju ob 21h".


Zanimivo je bilo videti Puhov muzej v Sakušaku. Notri sicer nisva šla, je pa zunaj njegov doprsni kip. Pokukala sem notri skozi vrata s slamo pokritega objekta in videla razstavljeno kolo in avto. In kdo je bil Janez Puh? 
Bil je slovenski izumitelj, ki je med drugim prvi izumil kolo z dvema enako velikima kolesoma, torej kolo, kot ga poznamo danes. Zelo primerno, da se žig nahaja na tem mestu. 

Puhov muzej in kislo vreme. 



Pot naju je potem vodila še naprej. Sledijo si vasi z imeni na končnico -ci (Jurišinci, Hvaletinci, Vitomarci, Drbetinci ...). Pot je potekala kar večji del po asfaltu. Vmes pa je zavila pot tudi na gozdne poti, na travnike in med žitna polja. Le-ta so res lepa. Pot je na nekaterih mestih slabo označena in sledi nekim drugim oznakam pohodnih poti. Brez GPX sledi na Garminu, se je težko oziroma nemogoče orientirati. 

Vmes je rahlo kapljanje dežnih kapelj prešlo v nekoliko močnejše in sčasoma prenehalo. Postalo je soparno. Sonce se je sramežljivo kazalo. Sledil je postanek za malico. Ker je bilo že kar nekaj časa od zajtrka in kilometrov v nogah ni bilo tako malo, je pasala. Imela sva res dobro malico. Vid nama je pripravil sendviče s sirom in pršutom. Imela sva še bobi palčke polnjene z arašidovim maslom in ene od najljubših Haribo bombončkov - maline in robidnice. Njami. V daljavi pa sva že lahko opazovala Sveto trojico. Na vrhu hriba je mogočna cerkev z drugimi objekti in kar tremi turni.
Po okrepčilu se zapneva na pedala in pritiskava naprej. Prečkava avtocesto in kmalu prispeva do Svete trojice. Tu sva imela nekaj težav z iskanjem žiga. Žig se nahaja v baru Snoopy preden prideš do prej opisane cerkve. Je sicer oznaka ob cesti, vendar je obrnjena tako, da jo težje opaziš iz ceste s smeri od koder prihajaš. Od Svete trojice sva se spustila po cesti dol in z ostrim zavojem na levo prideš do Gradiškega jezera. Ob jezeru je veliko sprehajalcev in ribičev. 

Malica, ki je še kako pasala.

V daljavi Sveta trojica.

Pri cerkvi v Sveti trojici.

Gradiško jezero, raj za ribiče.


Od tu naprej pot ni bila pretirano zanimiva. Večinoma je potekala po asfaltiranih poteh in nadaljuje se trend dviga na vsak kucelj. Vzponi so krajši in manj ostri kot v Halozah, so pa vseeno naporni, ko jih imaš že nekaj v nogah in riti. Nekje po poti je sledil spust po gozdu, ki je bil nasut s šodrom. Meni osebno zelo neodgovarjajoč teren, saj ti kolo vleče po svoje. Veliko boljše so gozdne poti, pa četudi je na kakem delu nekaj blata. 

Sledi vzpon do Maistrovega stolpa. Že v daljavi slišiva, da se tu očitno nekaj dogaja. Imeli so celo veselico ob prazniku 1. maja, med ljudi pa so bila pomešana dekleta, ki so imele dekliščino. Bilo je veselo vzdušje. Vid je šel iskati žig, jaz pa sem se povzpela na stolp. Razgled je bil lep kljub oblačnosti. Užijem nekaj veseljaškega vzdušja in se spustim dol. Počakam Vida, ki žiga ni našel v ali pri gostilni pri stolpu. Spustiva se po cesti nekaj hiš nazaj, kjer je na garaži puščica na kateri je napis "žig". Tega je še težje najti kot prejšnjega. Torej za iskalce žiga: žig se nahaja nekaj (4) hiš pred stolpom na levi strani v smeri proti stolpu. 

Razgled iz Maistrovega stolpa na dogajanje pod njem.


Potem se odpeljeva naprej. Sledi spust. Tako si sledijo vzponi in spusti, dokler ne zagledaš Maribora in Pohorja. Zdita se že blizu, vendar pot še naprej v svojem slogu vijuga na griče vse naokrog. Ta del poti je bil meni že zelo naporen. Vzpneva se še proti Stolnemu vrhu in potem končno dol v Maribor. In ko prispeva do Stare trte, je bila gostilna zaprta in tako sva ostala še brez enega žiga. Enega po najini krivdi in tega drugega zaradi praznika. Kar neugodno, da so žigi v objektih, ki so tudi zaprti.

Tako blizu pa tako daleč.

Končno pri Stari trti. 

 
V sosednjem baru se okrepčava s pijačo in pojeva še preostali sendvič. Zadovoljna, da sva opravila z etapo, z mislimi pa sva že pri Vidovi babici v Razvanju, toplem tušu in večerji ter postelji, ki naju čaka tam. Stisneva še zadnje atome moči, da se prestaviva do tam in misli se začnejo uresničevati. 

Opravila sva dobrih 71 km in potem do Razvanja še približno 5 km. Opravila sva s 1500 višinskimi metri. Za to sva porabila nekaj več kot 5 aktivnih ur. Ta trasa je zelo transferne oblike, torej prestavljanje iz Goric do Pohorja.