1. DAN: ETAPA 26 (Celje - Resevna - Boč)

Prva zadana etapa obkljukana.

Današnji zapis sva zapisala oba. Kar je zapisano s poševno pisavo je Vidov zapis, s pokončno pa Anin. 

Brez budilke sva se zbudila že ob 6h. Zame je zgodnja ura stalna praksa, ko sem v pričakovanju naslednjega dne. Čutil sem rahlo bolečino v križu zaradi premehkega jogija, ampak sem na poti k hotelskemu zajtrku nanj že čisto pozabil.

V jedilnici, ki po urejenosti hotela izstopa (v pozitivno smer), se je že ponujala relativno pestra izbira hrane. Jajčka, kruh, čaj in akcija.

Želel sem si predvsem mirno etapo, brez kakšnih zapletov. Zaradi obiska trgovine z zavornimi ploščicami, Aninega protokola za zaščito kože in nekaj nesigurnosti glede parkiranja sva uradno štartala okoli 12h.

Kaj je bilo z zavornimi ploščicami?

No, sledil je obisk ene od celjskih trgovin s kolesarsko opremo, saj se je Vid odločil, da nujno potrebujem nove ploščice za zadnje zavore (očitno se prepočasi spuščam po klancih navzdol). Kasneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev res dobra. Vendar, ko sva se parkirala in se preoblekla in mi je želel menjati še ploščice, se je pojavil problem, in sicer ni imel dovolj majhnega imbusa. Ideja je bila, da greva kar do trgovine, kjer sva kupila ploščice in si tam izposodiva imbus. Ploščice zamenjane in začelo se je.

Pred štartom. 

Predvideval sem, da bova na Boču čez 5 ur. Če bi vnaprej vedel kakšni klanci naju čakajo, bi prištel še kakšno urco zraven. No, pot je trajala 7 ur pri povprečni kadenci 70 rpm, kar je 20 obratov manj kot moja naravna. Težki kolesi in strmi klanci torej ... Prvi izziv se je bil vključiti na uradno pot stkp-ja. Na Resevno sva prišla preko Javornika in potem po gozdnih poteh do lepo urejenega doma, kjer sva pobrala prvi žig.

Pot iz Celja proti Resevni je bila s kar nekaj vzpona. Peljala sva se mimo nekaj tovarn, ki se ukvarjajo z jeklom, železom in podobnim. Dan je bil čudovit. Poznopomladanski dan. Meni najlepši čas v letu. Oglašanje murenčkov, ptičje petje in vonj po prvi pokošeni travi. To zbuja toliko lepih občutkov in spominov v meni, da je bilo lažje stisniti tudi kak klanec. Že sva pri koči na Resevni.

Nekje po poti iz Celja proti Resevni.

Koča na Resevni. 

Sledi vožnja po gozdovih, čez travnike, nekaj tudi po cestah. Sledijo si vzponi in spusti. Eni so lažji, drugi težji. Če ne gre stopim tudi dol. Nekako se da prit čez vse klance. 

Prvi sendvič s pleskavico od včerajšnjega kosila pride na vrsto pri Sv. Uršuli. Pasal je. Naslednjega sva zmazala na Ljubični gori, ko je bil za nama kar dolg vzpon. Pred vzponom sva si zažela spiti neko osvežilno pijačo. Vid je mislil, da sva pri nekem baru, meni pa se je zdelo nekam čudno, saj so bili neki tovornjaki, kante za smeti ipd. Vendar sva že zagledala avtomat in oči so navdušile možgane. Medtem ko zbirava kovančke in že vstopava v prostor, kjer je avtomat, naju pozdravi gospod, ki sedi nekaj metrov stran na dvorišču. V tistem sestaviva zgodbo, da nisva pred barom, ampak pred nekim podjetjem. Vljudno vprašava za uporabo avtomata, gospod dovoli in že se sladkava. Pol plastenke je zmanjkalo v parih sekundah. 

Sendvič s pleskavico. Paše. 

Ljubična gora v ozadju pa že Boč. 

Ljubična gora. Ni čudno, da pod komentarji na uradni STKP strani sprašujejo, če je pot izbiral duhovnik, saj le ta gre mimo mnogih cerkva. 

Na Ljubični gori je bilo res lepo. Tudi Boč je bil že na dosegu dlani. Sledil je spust po čudovitem trailu. In če ga zvozim jaz, potem je res lepo vozen, ne prestrm in ne preveč tehnično zahteven. Nove ploščice pa so bile spet precej v uporabi in so to tudi glasno izražale. Ko se ti zdi, da si že blizu cilja in ko si že malo siten od utrujenosti, nimaš več vode pa sledi ubijalski klanec do Planinske koče Velikonočnica. Več kot pol sva ga prehodila, kljub temu, da je bil asfaltiran! Neki možje so se še hecali, da je to ravnina za njih. Nama ob pogledu na klanec, ki se je za vsakim ovinkom še kar in kar dvigal, ni bilo nič več zabavno. Na srečo je bila pri Velikonočnici gospa oskrbnica, ki nama je z veseljem dala vodo in prijazno pokramljala. Potolažila naju je, da je samo še nekaj klanca, potem pa se pot nekoliko položi. Njene besede so se izkazale za resnične. In tako sva kmalu ugledala znan pogled na travnik pod Bočem, ki v svojem naročju skriva malo cerkvico in Planinski dom pod Bočem. Veselila sva se prihoda. Tudi osebje se je izkazalo. Po nekem naključju, so dom odprli samo za naju, samo midva bova prespala v njem in dobila sva tudi vrhunsko in seveda zasluženo večerjo (gobovo juho, ajdove žgance z ocvirki, golaž s kruhovim cmokom in kruh). 

Travnik pod Bočem. 

Koča.

Prvi hod.

Drugi hod.

Tako sva zaključila prvi dan. Prekolesarila sva skoraj 65 km, naredila 2175 višinskih metrov in preživela skoraj 6 aktivnih ur zunaj na zraku, plus še nekaj časa za pavze s pobiranjem žigov in zadovoljevanje osnovnih potreb. 

Večer je, prijetno sva sita, utrujena in pripravljena, da se potopiva v zaslužen počitek. Potrebno se je dobro regenerirati za prihajajoče podvige.