2. DAN: ETAPA 27 (Boč - Gorišnica)

Ko sva se zbudila, nisva bila več sama v hiši. Osebje doma je že pripravljalo prostor za prihod gostov in za kresovanje. 

Spala sva dobro in slabih 8 ur. Počutje v telesu je bilo boljše kot pričakovano. Brez musklfibra. Čutila sva samo to, da je včeraj bil energijsko naporen dan. Slednje dejstvo je sporočala tudi moja prebava. Lahko pa, da samo ni navajena gob, ki se nadaljujejo v pol litra guleža 😄 Da ne bo pomote, hrana je bila odlična. Še enkrat hvala Oliverju in ostalemu osebju za gostoljubje. 

Vseeno sva se odločila za zajtrk, ker sva ga plačala in ker izpuščali obrokov pa ja ne bomo. Na takih podvigih je ključno, da si konstantno dobro prehranjen. Malenkost preveč je ravno prav. 

Pred zajtrkom sva na tem idiličnem mestu, za domom spila kavo.

Ja, tudi štruklji so bili za zajtrk. 

Točno ob 11. uri sva štartala. No, 11:10, ker sva 10 minut porabila za slikanje na drevoredu (rezultate lahko vidite na spodnji sliki 😁). Etapa se je začela s 100 metrskim klancem in se nadaljevala z dolgim spustom. Šibala sva proti vznožju Donačke gore. Na vrhu prelaza med Rogatcem in Stopercami sva zarinila proti Rudijevemu domu. Cel klanec sem se boril z bolečino v desnem kolenu, ki sem si jo pridelal 5 minut prej, ko sem pretiraval čez korenine (na vso moč s kadenco 20rpm). 

"Izgubljenih" 10 minut.

Kratek vzpon od doma naprej. 

Še ena kava, malt in kruh z medom. Ana pa enako, z dodatkom mleka in Nutele namesto medu. Od tukaj naprej sem se počutil na lastnem terenu, kljub dejstvu, da sem pot prevozil prvič. Hitro po tem, ko sva zagrela motorje je sledila postojanka, da sva odvrgla tovor in nahranila muhe. Makadam se je zožal v trail na katerem sem pridobil kakšno minuto prednosti pred Ano. Ustavil sem se, pripravil kamero in čakal da pride.

Pri Rudijevem domu pod Donačko goro.

In sledil je spust. Dober spust. Z nekaj skalami, malo je bilo dobro menjavati smeri, saj je vmes bil kanalček, ki ga je povzročila voda ob deževju. Na desno stran je bil hrib gor, na levo pa strm breg dol, obraščen s podrastjem, posameznimi polomljenimi vejami in suhim listjem. Gozd. Vid je odpeljal že naprej, saj je seveda hitrejši (Včasih me spusti naprej, da kao ne čutim pritiska, da moram voziti hitro za njim, potem pa me čez nekaj časa prehiti. Meni se zdi, da drvim s svetlobno hitrostjo, Vidu pa se verjetno zdim počasna kot želva.). Kakorkoli, pred sabo zagledam veje, ki so čez pot visele s podrtega drevesa. Na hitro ocenim, da bi se lahko močno sklonila z glavo do krmila kolesa in bi mogoče šlo spodaj. Ampak, ker je na poti še ta opisan kanalček, sklenem, da bo zame bolje, če se odpnem iz pedal in grem peš spodaj. Ko se ustavim, se želim odpeti in glej ga zlomka, ne uspem se. Zgodi se, da padam v levo stran, noga ne gre iz pedala dol in že sem pod potjo, sedaj se seveda nekako odpnem iz obeh pedal, naredim še en obrat po bregu navzdol. Med padcem sem zamižala, kajti bolje, da ne veš, kaj se dogaja in ko odprem oči vidim kolo malo po bregu navzgor od mene. Čutim, da sem v redu, nikamor se nisem udarila, nobena veja me ni poškodovala. Misli, ki me preletijo potem so: "kakšen neumen padec, dobro da me nihče ni videl, joj, kakšna neroda sem ...". Iz misli me prebudi Vidov glas, ki je verjetno samo slišal nenavadno šumenje po gozdu in potem tišino. Sprašuje me, če sem ok in če pride gor. Moj odgovor je: "Ne, ne rabiš!". Seveda bom sama! Komaj potisnem kolo na pot. Čutim, da me nekaj peče po nogah. Ko pogledam rastline, mi je takoj jasno. Padla sem med koprive. Potisnem kolo pod veje in se odpeljem do Vida, ki je malo nižje. Na koncu se smejiva mojemu podvigu. Njemu je žal, da me ni snemal, natančneje, da ni posnel mojega padca.

Sledi spust in še kak vzpon. Zelo lepa trasa. Dolgi spusti po gozdnih kolovozih so moja strast. Takšne poti so predvidljive in lahko si hiter. Vmes voham gozd, iglavce, spremlja naju ptičje petje. Mir. Vem, da se ponavljam, ampak meni je to res lepo. 

Čudovit spust čez travnik. 

Kje je tu pot? 

Ko prideva iz gozda se spet dvigava. Greva čez čudovite pokrajine, travnike in gozdove. Obdelava tudi že kar nekaj haloških klancev. Ko prideva do mejnega prehoda Gruškovje, zagledava avtomate. Kupiva Fruc in Oro (še dobro, da je bil avtomat, trgovin ni bilo). Seveda sem jaz pila Oro. Sledi vzpon, ki sva ga prevozila že s cestnimi kolesi. Sonce naju je močno segrevalo na poti navzgor. Bilo je toplo in hvaležen si za senco, ki jo s tabo delijo drevesa.

Potem počasi prideva v osrčje Haloze. Haloze so res posebna pokrajina. Sledijo si kratki strmi spusti s kratkimi strmimi vzponi. In tega kar ni konec. Dobro je, ko si vzameš zalet za vzpon iz spusta in potem še parkrat zagoniš in si že gor. Kakšenkrat je vzpon za ovinkom in si ne uspeš vzeti zaleta, takrat je včasih težko. Mene vedno tolaži to, da vidim konec klanca. Vmes se odpirajo lepi razgledi. In ko vidiš Boč in Donačko goro, si rečeš, da sta res daleč in pomisliš, koliko kilometrov je že danes v nogah. Dober občutek. 

Vid ostane brez vode, ne vem kaj bi brez moje dobrosrčnosti. Seveda mu dam svojo. Moja logika je, da vedno, ko obstaja možnost, da si dolijem vodo, si jo bom, tistih nekaj gramov več ne bo dosti spremenilo. Bolje to, kot biti žejen na vroč dan. Vidova logika pa je drugačna, on jo še odlije ven, ker on je pa že ne bo toliko rabil. No, pa da vidimo, čigave odločitve so boljše 😉 Potem počasi pririneva na vrh še enega kuclja in pri neki hiši zagledava zunanji lijak. Ustaviva se, poskusiva, če je voda pitna in si napolniva mehe. Ko Vid polni, se razgledam naokoli. Noro, kje vse živijo ljudje. Haloze delujejo zelo neprijazne. Zračna linija je kratka, po cesti pa je do naslednje hiše par vzponov in spustov. Okrog hiše nimaš niti par kvadratnih metrov ravnine. Kar kruta pokrajina. Spustiva se iz vrha in greva mimo moža in žene, ki ju povprašava, koliko je še teh vzpončkov in spustov. Odgovorita, da jih ni več do glavne ceste, samo da naj paziva na spustu, saj je strm in je pesek na cestišču. Zahvaliva se za informacije in močneje pritisneva na pedala. Res sledi spust. Kaj takega vidiš redko. Ne znam oceniti naklona, vendar z gotovostjo trdim, da je bil kar nekaj čez 20 odstotkov. Noro! Takšen naklon sem morda videla samo na dirki po Istri, kjer sem se sredi spusta ustavila in sem se mogla prepričati, da bom zmogla, nekako. Zdaj je bilo vseeno lažje, saj je bil krajši in na gorskem kolesu je vseeno drugačen položaj telesa ter boljše zavore. 

Razgledi.

Ali si kaj žejen?

Haloze.

Sledi še nekaj vožnje in potem se peljeva čez kanal in že sva na Dravskem polju. Iz strmih gričev na čisto ravnino. Ugotavljava, da sva lačna in da morava v trgovino, saj je naslednji dan, pravzaprav dva dni, praznik. Od vsega sladkega imam že nekaj težav z želodčno kislino. Ugotoviva, da je "najboljši sosed" šele v Gorišnici. Odpeljeva se čez zaraščene poti nekje po gozdičkih ob Dravi in tako prispeva do Gorišnice. Zapeljeva do konca vasi, Garmin javi, da sva uspešno opravila 27. etapo. Odpeljeva se nazaj do trgovine. Nakupiva ogljikove hidrate v različnih oblikah. Iščeva še neke natikače (šlape) zame, saj jih je Vid po poti nekje izgubil s torbe 😅 Najdeva copate. Hišne copate, takšne tipične iz blaga. Opraviva nakup in kar pred trgovino pojeva vsak svojo makovo štručko. Malo je že suha, ampak vseeno je dobra. Skleneva, da greva še po žig. Ugotavljava, kje bi lahko bil. Možnosti, ki nama padejo na pamet so: pri pošti, pri vaški gostilni, pri kaki občinski stavbi, morda pri cerkvi. In potem se Vid spomni, da piše v knjižici, kje je žig, da ne piše samo Gorišnica. Joj, kako sva pametna! Ugotoviva, da je pri Dominkovi domačiji, zato se zapeljeva še do tja. Vid z vrečko v roki, jaz s polnim nahrbtnikom. Zatem se odpeljeva proti najinemu današnjemu prenočišču, Gostišču Marta v sosednji vasi. Pot do tja poteka po ravnini, vendar nama veter ne dela usluge. 

Širno Dravsko polje. 

Nakup in vprašanje, ki se pojavlja: Bo dovolj?

Pri Dominkovi domačiji.

Ko prispeva, sledi tuš in težko pričakovana večerja. Imajo presenetljivo veliko ponudbe. Najeva se in sledi počitek. 

Danes sva vsega skupaj opravila 70 km in približno 1500 višinskih metrov. Vozila sva nekaj več kot 5 ur, vsega skupaj pa sva porabila nekaj čez 7 ur časa. Današnja etapa nama je bila bolj všeč kot včerajšnja. Prijetno sva utrujena, telo čuti, da je bilo aktivno.