2. DAN: ETAPA 27 (Boč - Gorišnica)

Ko sva se zbudila, nisva bila več sama v hiši. Osebje doma je že pripravljalo prostor za prihod gostov in za kresovanje. 

Spala sva dobro in slabih 8 ur. Počutje v telesu je bilo boljše kot pričakovano. Brez musklfibra. Čutila sva samo to, da je včeraj bil energijsko naporen dan. Slednje dejstvo je sporočala tudi moja prebava. Lahko pa, da samo ni navajena gob, ki se nadaljujejo v pol litra guleža 😄 Da ne bo pomote, hrana je bila odlična. Še enkrat hvala Oliverju in ostalemu osebju za gostoljubje. 

Vseeno sva se odločila za zajtrk, ker sva ga plačala in ker izpuščali obrokov pa ja ne bomo. Na takih podvigih je ključno, da si konstantno dobro prehranjen. Malenkost preveč je ravno prav. 

Pred zajtrkom sva na tem idiličnem mestu, za domom spila kavo.

Ja, tudi štruklji so bili za zajtrk. 

Točno ob 11. uri sva štartala. No, 11:10, ker sva 10 minut porabila za slikanje na drevoredu (rezultate lahko vidite na spodnji sliki 😁). Etapa se je začela s 100 metrskim klancem in se nadaljevala z dolgim spustom. Šibala sva proti vznožju Donačke gore. Na vrhu prelaza med Rogatcem in Stopercami sva zarinila proti Rudijevemu domu. Cel klanec sem se boril z bolečino v desnem kolenu, ki sem si jo pridelal 5 minut prej, ko sem pretiraval čez korenine (na vso moč s kadenco 20rpm). 

"Izgubljenih" 10 minut.

Kratek vzpon od doma naprej. 

Še ena kava, malt in kruh z medom. Ana pa enako, z dodatkom mleka in Nutele namesto medu. Od tukaj naprej sem se počutil na lastnem terenu, kljub dejstvu, da sem pot prevozil prvič. Hitro po tem, ko sva zagrela motorje je sledila postojanka, da sva odvrgla tovor in nahranila muhe. Makadam se je zožal v trail na katerem sem pridobil kakšno minuto prednosti pred Ano. Ustavil sem se, pripravil kamero in čakal da pride.

Pri Rudijevem domu pod Donačko goro.

In sledil je spust. Dober spust. Z nekaj skalami, malo je bilo dobro menjavati smeri, saj je vmes bil kanalček, ki ga je povzročila voda ob deževju. Na desno stran je bil hrib gor, na levo pa strm breg dol, obraščen s podrastjem, posameznimi polomljenimi vejami in suhim listjem. Gozd. Vid je odpeljal že naprej, saj je seveda hitrejši (Včasih me spusti naprej, da kao ne čutim pritiska, da moram voziti hitro za njim, potem pa me čez nekaj časa prehiti. Meni se zdi, da drvim s svetlobno hitrostjo, Vidu pa se verjetno zdim počasna kot želva.). Kakorkoli, pred sabo zagledam veje, ki so čez pot visele s podrtega drevesa. Na hitro ocenim, da bi se lahko močno sklonila z glavo do krmila kolesa in bi mogoče šlo spodaj. Ampak, ker je na poti še ta opisan kanalček, sklenem, da bo zame bolje, če se odpnem iz pedal in grem peš spodaj. Ko se ustavim, se želim odpeti in glej ga zlomka, ne uspem se. Zgodi se, da padam v levo stran, noga ne gre iz pedala dol in že sem pod potjo, sedaj se seveda nekako odpnem iz obeh pedal, naredim še en obrat po bregu navzdol. Med padcem sem zamižala, kajti bolje, da ne veš, kaj se dogaja in ko odprem oči vidim kolo malo po bregu navzgor od mene. Čutim, da sem v redu, nikamor se nisem udarila, nobena veja me ni poškodovala. Misli, ki me preletijo potem so: "kakšen neumen padec, dobro da me nihče ni videl, joj, kakšna neroda sem ...". Iz misli me prebudi Vidov glas, ki je verjetno samo slišal nenavadno šumenje po gozdu in potem tišino. Sprašuje me, če sem ok in če pride gor. Moj odgovor je: "Ne, ne rabiš!". Seveda bom sama! Komaj potisnem kolo na pot. Čutim, da me nekaj peče po nogah. Ko pogledam rastline, mi je takoj jasno. Padla sem med koprive. Potisnem kolo pod veje in se odpeljem do Vida, ki je malo nižje. Na koncu se smejiva mojemu podvigu. Njemu je žal, da me ni snemal, natančneje, da ni posnel mojega padca.

Sledi spust in še kak vzpon. Zelo lepa trasa. Dolgi spusti po gozdnih kolovozih so moja strast. Takšne poti so predvidljive in lahko si hiter. Vmes voham gozd, iglavce, spremlja naju ptičje petje. Mir. Vem, da se ponavljam, ampak meni je to res lepo. 

Čudovit spust čez travnik. 

Kje je tu pot? 

Ko prideva iz gozda se spet dvigava. Greva čez čudovite pokrajine, travnike in gozdove. Obdelava tudi že kar nekaj haloških klancev. Ko prideva do mejnega prehoda Gruškovje, zagledava avtomate. Kupiva Fruc in Oro (še dobro, da je bil avtomat, trgovin ni bilo). Seveda sem jaz pila Oro. Sledi vzpon, ki sva ga prevozila že s cestnimi kolesi. Sonce naju je močno segrevalo na poti navzgor. Bilo je toplo in hvaležen si za senco, ki jo s tabo delijo drevesa.

Potem počasi prideva v osrčje Haloze. Haloze so res posebna pokrajina. Sledijo si kratki strmi spusti s kratkimi strmimi vzponi. In tega kar ni konec. Dobro je, ko si vzameš zalet za vzpon iz spusta in potem še parkrat zagoniš in si že gor. Kakšenkrat je vzpon za ovinkom in si ne uspeš vzeti zaleta, takrat je včasih težko. Mene vedno tolaži to, da vidim konec klanca. Vmes se odpirajo lepi razgledi. In ko vidiš Boč in Donačko goro, si rečeš, da sta res daleč in pomisliš, koliko kilometrov je že danes v nogah. Dober občutek. 

Vid ostane brez vode, ne vem kaj bi brez moje dobrosrčnosti. Seveda mu dam svojo. Moja logika je, da vedno, ko obstaja možnost, da si dolijem vodo, si jo bom, tistih nekaj gramov več ne bo dosti spremenilo. Bolje to, kot biti žejen na vroč dan. Vidova logika pa je drugačna, on jo še odlije ven, ker on je pa že ne bo toliko rabil. No, pa da vidimo, čigave odločitve so boljše 😉 Potem počasi pririneva na vrh še enega kuclja in pri neki hiši zagledava zunanji lijak. Ustaviva se, poskusiva, če je voda pitna in si napolniva mehe. Ko Vid polni, se razgledam naokoli. Noro, kje vse živijo ljudje. Haloze delujejo zelo neprijazne. Zračna linija je kratka, po cesti pa je do naslednje hiše par vzponov in spustov. Okrog hiše nimaš niti par kvadratnih metrov ravnine. Kar kruta pokrajina. Spustiva se iz vrha in greva mimo moža in žene, ki ju povprašava, koliko je še teh vzpončkov in spustov. Odgovorita, da jih ni več do glavne ceste, samo da naj paziva na spustu, saj je strm in je pesek na cestišču. Zahvaliva se za informacije in močneje pritisneva na pedala. Res sledi spust. Kaj takega vidiš redko. Ne znam oceniti naklona, vendar z gotovostjo trdim, da je bil kar nekaj čez 20 odstotkov. Noro! Takšen naklon sem morda videla samo na dirki po Istri, kjer sem se sredi spusta ustavila in sem se mogla prepričati, da bom zmogla, nekako. Zdaj je bilo vseeno lažje, saj je bil krajši in na gorskem kolesu je vseeno drugačen položaj telesa ter boljše zavore. 

Razgledi.

Ali si kaj žejen?

Haloze.

Sledi še nekaj vožnje in potem se peljeva čez kanal in že sva na Dravskem polju. Iz strmih gričev na čisto ravnino. Ugotavljava, da sva lačna in da morava v trgovino, saj je naslednji dan, pravzaprav dva dni, praznik. Od vsega sladkega imam že nekaj težav z želodčno kislino. Ugotoviva, da je "najboljši sosed" šele v Gorišnici. Odpeljeva se čez zaraščene poti nekje po gozdičkih ob Dravi in tako prispeva do Gorišnice. Zapeljeva do konca vasi, Garmin javi, da sva uspešno opravila 27. etapo. Odpeljeva se nazaj do trgovine. Nakupiva ogljikove hidrate v različnih oblikah. Iščeva še neke natikače (šlape) zame, saj jih je Vid po poti nekje izgubil s torbe 😅 Najdeva copate. Hišne copate, takšne tipične iz blaga. Opraviva nakup in kar pred trgovino pojeva vsak svojo makovo štručko. Malo je že suha, ampak vseeno je dobra. Skleneva, da greva še po žig. Ugotavljava, kje bi lahko bil. Možnosti, ki nama padejo na pamet so: pri pošti, pri vaški gostilni, pri kaki občinski stavbi, morda pri cerkvi. In potem se Vid spomni, da piše v knjižici, kje je žig, da ne piše samo Gorišnica. Joj, kako sva pametna! Ugotoviva, da je pri Dominkovi domačiji, zato se zapeljeva še do tja. Vid z vrečko v roki, jaz s polnim nahrbtnikom. Zatem se odpeljeva proti najinemu današnjemu prenočišču, Gostišču Marta v sosednji vasi. Pot do tja poteka po ravnini, vendar nama veter ne dela usluge. 

Širno Dravsko polje. 

Nakup in vprašanje, ki se pojavlja: Bo dovolj?

Pri Dominkovi domačiji.

Ko prispeva, sledi tuš in težko pričakovana večerja. Imajo presenetljivo veliko ponudbe. Najeva se in sledi počitek. 

Danes sva vsega skupaj opravila 70 km in približno 1500 višinskih metrov. Vozila sva nekaj več kot 5 ur, vsega skupaj pa sva porabila nekaj čez 7 ur časa. Današnja etapa nama je bila bolj všeč kot včerajšnja. Prijetno sva utrujena, telo čuti, da je bilo aktivno. 

 1. DAN: ETAPA 26 (Celje - Resevna - Boč)

Prva zadana etapa obkljukana.

Današnji zapis sva zapisala oba. Kar je zapisano s poševno pisavo je Vidov zapis, s pokončno pa Anin. 

Brez budilke sva se zbudila že ob 6h. Zame je zgodnja ura stalna praksa, ko sem v pričakovanju naslednjega dne. Čutil sem rahlo bolečino v križu zaradi premehkega jogija, ampak sem na poti k hotelskemu zajtrku nanj že čisto pozabil.

V jedilnici, ki po urejenosti hotela izstopa (v pozitivno smer), se je že ponujala relativno pestra izbira hrane. Jajčka, kruh, čaj in akcija.

Želel sem si predvsem mirno etapo, brez kakšnih zapletov. Zaradi obiska trgovine z zavornimi ploščicami, Aninega protokola za zaščito kože in nekaj nesigurnosti glede parkiranja sva uradno štartala okoli 12h.

Kaj je bilo z zavornimi ploščicami?

No, sledil je obisk ene od celjskih trgovin s kolesarsko opremo, saj se je Vid odločil, da nujno potrebujem nove ploščice za zadnje zavore (očitno se prepočasi spuščam po klancih navzdol). Kasneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev res dobra. Vendar, ko sva se parkirala in se preoblekla in mi je želel menjati še ploščice, se je pojavil problem, in sicer ni imel dovolj majhnega imbusa. Ideja je bila, da greva kar do trgovine, kjer sva kupila ploščice in si tam izposodiva imbus. Ploščice zamenjane in začelo se je.

Pred štartom. 

Predvideval sem, da bova na Boču čez 5 ur. Če bi vnaprej vedel kakšni klanci naju čakajo, bi prištel še kakšno urco zraven. No, pot je trajala 7 ur pri povprečni kadenci 70 rpm, kar je 20 obratov manj kot moja naravna. Težki kolesi in strmi klanci torej ... Prvi izziv se je bil vključiti na uradno pot stkp-ja. Na Resevno sva prišla preko Javornika in potem po gozdnih poteh do lepo urejenega doma, kjer sva pobrala prvi žig.

Pot iz Celja proti Resevni je bila s kar nekaj vzpona. Peljala sva se mimo nekaj tovarn, ki se ukvarjajo z jeklom, železom in podobnim. Dan je bil čudovit. Poznopomladanski dan. Meni najlepši čas v letu. Oglašanje murenčkov, ptičje petje in vonj po prvi pokošeni travi. To zbuja toliko lepih občutkov in spominov v meni, da je bilo lažje stisniti tudi kak klanec. Že sva pri koči na Resevni.

Nekje po poti iz Celja proti Resevni.

Koča na Resevni. 

Sledi vožnja po gozdovih, čez travnike, nekaj tudi po cestah. Sledijo si vzponi in spusti. Eni so lažji, drugi težji. Če ne gre stopim tudi dol. Nekako se da prit čez vse klance. 

Prvi sendvič s pleskavico od včerajšnjega kosila pride na vrsto pri Sv. Uršuli. Pasal je. Naslednjega sva zmazala na Ljubični gori, ko je bil za nama kar dolg vzpon. Pred vzponom sva si zažela spiti neko osvežilno pijačo. Vid je mislil, da sva pri nekem baru, meni pa se je zdelo nekam čudno, saj so bili neki tovornjaki, kante za smeti ipd. Vendar sva že zagledala avtomat in oči so navdušile možgane. Medtem ko zbirava kovančke in že vstopava v prostor, kjer je avtomat, naju pozdravi gospod, ki sedi nekaj metrov stran na dvorišču. V tistem sestaviva zgodbo, da nisva pred barom, ampak pred nekim podjetjem. Vljudno vprašava za uporabo avtomata, gospod dovoli in že se sladkava. Pol plastenke je zmanjkalo v parih sekundah. 

Sendvič s pleskavico. Paše. 

Ljubična gora v ozadju pa že Boč. 

Ljubična gora. Ni čudno, da pod komentarji na uradni STKP strani sprašujejo, če je pot izbiral duhovnik, saj le ta gre mimo mnogih cerkva. 

Na Ljubični gori je bilo res lepo. Tudi Boč je bil že na dosegu dlani. Sledil je spust po čudovitem trailu. In če ga zvozim jaz, potem je res lepo vozen, ne prestrm in ne preveč tehnično zahteven. Nove ploščice pa so bile spet precej v uporabi in so to tudi glasno izražale. Ko se ti zdi, da si že blizu cilja in ko si že malo siten od utrujenosti, nimaš več vode pa sledi ubijalski klanec do Planinske koče Velikonočnica. Več kot pol sva ga prehodila, kljub temu, da je bil asfaltiran! Neki možje so se še hecali, da je to ravnina za njih. Nama ob pogledu na klanec, ki se je za vsakim ovinkom še kar in kar dvigal, ni bilo nič več zabavno. Na srečo je bila pri Velikonočnici gospa oskrbnica, ki nama je z veseljem dala vodo in prijazno pokramljala. Potolažila naju je, da je samo še nekaj klanca, potem pa se pot nekoliko položi. Njene besede so se izkazale za resnične. In tako sva kmalu ugledala znan pogled na travnik pod Bočem, ki v svojem naročju skriva malo cerkvico in Planinski dom pod Bočem. Veselila sva se prihoda. Tudi osebje se je izkazalo. Po nekem naključju, so dom odprli samo za naju, samo midva bova prespala v njem in dobila sva tudi vrhunsko in seveda zasluženo večerjo (gobovo juho, ajdove žgance z ocvirki, golaž s kruhovim cmokom in kruh). 

Travnik pod Bočem. 

Koča.

Prvi hod.

Drugi hod.

Tako sva zaključila prvi dan. Prekolesarila sva skoraj 65 km, naredila 2175 višinskih metrov in preživela skoraj 6 aktivnih ur zunaj na zraku, plus še nekaj časa za pavze s pobiranjem žigov in zadovoljevanje osnovnih potreb. 

Večer je, prijetno sva sita, utrujena in pripravljena, da se potopiva v zaslužen počitek. Potrebno se je dobro regenerirati za prihajajoče podvige.

 TRANSFER

Dan se je začel s pakiranjem. Pravzaprav je bilo v duhu pakiranja že nekaj dni prej zaradi najine selitve. Ta del pakiranja za STKP je bil zabavnejši in tudi precej bolj hiter. Načrtovan je bil skrbno že kak mesec prej. V tem času je bilo potrebno nakupiti torbe in ostalo opremo, ki nama je še manjkala. Premislila sva, kaj vse bo nujno. V zadnjih dveh tednih se je vreme kar spremenilo glede na prvo polovico meseca aprila. Žal na slabše, kar pomeni nižje temperature in več toplih oblačil s sabo. Oblačila sva stlačila vsak v eno torbo. Ti dve torbi bo vozil Vid. V drugih dveh torbah pa je orodje in kozmetika. Ti dve bo vozila Ana. Hrano za po poti bova zatlačila v manjša nahrbtnika in žepe kolesarskih majic. Pripravila sva si gele in energetske ploščice. 

Vid je še enkrat preveril kolesi, če sta pripravljeni za avanturo. Po pakiranju in temeljitem pregledu, če imava res vse, sva končno zaklenila vhodna vrata stanovanja in se odpravila na pot. Odločila sva se za Celje, kjer bova naslednji dan začela z najino odpravo po STKP. Vožnja je potekala brez posebnosti in tako sva se po začrtani časovnici, točno ob 16. uri parkirala pred hotelom Faraon. Pozdravilo naju je Faraonovo obličje in že sva se prijavila v hotelu. Po kratkem počitku sva sklenila, da bo potrebno vnesti potrebna hranila za podvig, začenši z jutrišnjim dnem. Ker je nedelja Gospodov dan sva imela nekaj težav z izborom restavracije, saj jih je bilo kar nekaj zaprtih. Na koncu sva vseeno našla dobro restavracijo in se prijetno nasitila. V bližnji pekarni nisva mogla mimo baklave in tulumba, ki sva ga oba prvič poskusila. Besedna zveza "posladkati se" je v tem primeru res primerna. 

Z nahranjeno dušo in telesom sva se vrnila v hotel. Splanirala sva še jutrišnjo traso od Celja do Resevne, kjer se bova vključila na 26. etapo STKP od Resevne do Boča. Do tam naju čaka 15 km in 600 višinskih metrov. Dobro ogrevanje bo za nadaljevanje po STKP.

Ker pa sva v hotelu, kjer je tudi casino, se nisva mogla upreti temu, da ga ne bi šla pogledati. Notri je bilo nekaj ljudi in pozornost večine le-teh je bila usmerjena v svetleče ekrane, ki prikazujejo vrstice različnih simbolov. Zaigrala sva 5€ in zaključila z mislijo, da res ne razumeva navdušenja teh ljudi nad igralnimi aparati. Zanimivo za videti, nikakor pa za preživljati čas v teh prostorih. 

In da na kratko zapiševa še, kaj sploh je STKP. To je kratica za Slovensko turno kolesarsko pot. Pot spominja na koncept Slovenske planinske poti, kjer hodiš na vrhove naših čudovitih hribov in nabiraš žige. Za STKP je druga knjižica, modre barve in prav tako nabiraš žige. Jo bova kaj pokazala v prihodnjih objavah. STKP gre čez celo Slovenijo in po obliki spominja na psa. Celotna pot je razdeljena na 41. etap. Več o njej pa tu: https://stkp.pzs.si/

Midva bova med temi počitnicami prevozila 4 etape STKP, in sicer od Resevne do Ruške koče na Pohorju. Spala bova v kočah oziroma zasebnih nastanitvah. Glede na to, da se prvič lotevava takšnega podviga, nisva želela preveč tvegati. V kolikor bova videla, da nama to odgovarja, zagotovo ne bova odnehala po teh 4 etapah. 

Na tem mestu bova objavljala najine zapise in razmisleke o poti in po poti ter bralcem preko slikovnega materiala prikazala posamezne utrinke. 

Želiva vam veliko zabavnega branja in podoživljanja najinih dogodivščin