3. DAN: ETAPA 28 (Gorišnica - Maribor) 

Spet sva se prehitro zbudila. Že pred spanjem sem čutil hitro utripanje srca v mirovanju. Ko sem se zbudil, sem ga ponovno ocenil za visokega. To je prvi znak utrujenosti. Probal sem še malo zaspati, ampak me ali prazen želodec ali previsoka temperatura majhne sobice ni pustila do repeteja.

Najbolje, da dvignem roleto in da z Ano začneva dan. Že zjutraj sva vedela, da bo težka. Danes je bila namreč največja kilometrina tega dopusta. Višincev nekoliko manj, ampak načeloma poznam teren in vem, kako zahrbtni so lahko goriški kuclji. 

Začela sva počasi. Ni minilo pol ure, sva že od blizu opazovala svoji fajfici na kolesih in se s koleni skoraj zaletavala v brado. Razmerje med cesto in makadamom je bilo približno 50-50. Spominjalo me je na kakšno flandrijsko klasiko, kjer se voziš po glavnih cestah, potem pa za nekaj kilometrov zaviješ na strmo neasfaltirano bližnjico do naslednje vasi. Kot da bi nekdo namerno speljal traso tako, da obdelaš vse hribčke in vasi, ki jih občina premore. Kolesarji si v tem delu pot delimo s pohodniki, ki jih očitno že kar lep čas ni bilo na nogah. Na določenih mestih sva dobesedno gazila po travnikih, v gozdovih pa utirala enoslednico v listje. Ker sem bil prvi v paru, sem imel čast tudi z obrazom klatit pajčevine. Ja, danes je težka. 

Tu sva se obrnila, šla po drugi gozdni poti in se priključila nazaj na traso.

Malo se zapelješ pa spet stopiš s kolesa dol in ga prestaviš čez podrto drevje.

Barve pa so le bile lepe. 

V gozdovih ni bilo tekoče vožnje. Podrta drevesa so naju ničkolikokrat razsedlala in prisilila k dvigovanju težkih bremen. Velikokrat sva se morala ustaviti: wc, hrana, točenje vode, zgrešena smer ... A ko bi se zares morala ustaviti, se nisva. Posledično imava zdaj v zbirki žigov eno škrbino, za katero ne veva, kdaj jo bova zapolnila. Nekoliko slabe volje sva prilezla do Puhovega muzej, kjer se je še z neba uscalo.. "Če bo šlo tako naprej, bova v Razvanju ob 21h".

Zanimivo je bilo videti Puhov muzej v Sakušaku. Notri sicer nisva šla, je pa zunaj njegov doprsni kip. Pokukala sem notri skozi vrata s slamo pokritega objekta in videla razstavljeno kolo in avto. In kdo je bil Janez Puh? 

Bil je slovenski izumitelj, ki je med drugim prvi izumil kolo z dvema enako velikima kolesoma, torej kolo, kot ga poznamo danes. Zelo primerno, da se žig nahaja na tem mestu. 

Puhov muzej in kislo vreme. 

Pot naju je potem vodila še naprej. Sledijo si vasi z imeni na končnico -ci (Jurišinci, Hvaletinci, Vitomarci, Drbetinci ...). Pot je potekala kar večji del po asfaltu. Vmes pa je zavila pot tudi na gozdne poti, na travnike in med žitna polja. Le-ta so res lepa. Pot je na nekaterih mestih slabo označena in sledi nekim drugim oznakam pohodnih poti. Brez GPX sledi na Garminu, se je težko oziroma nemogoče orientirati. 

Vmes je rahlo kapljanje dežnih kapelj prešlo v nekoliko močnejše in sčasoma prenehalo. Postalo je soparno. Sonce se je sramežljivo kazalo. Sledil je postanek za malico. Ker je bilo že kar nekaj časa od zajtrka in kilometrov v nogah ni bilo tako malo, je pasala. Imela sva res dobro malico. Vid nama je pripravil sendviče s sirom in pršutom. Imela sva še bobi palčke polnjene z arašidovim maslom in ene od najljubših Haribo bombončkov - maline in robidnice. Njami. V daljavi pa sva že lahko opazovala Sveto trojico. Na vrhu hriba je mogočna cerkev z drugimi objekti in kar tremi turni.

Po okrepčilu se zapneva na pedala in pritiskava naprej. Prečkava avtocesto in kmalu prispeva do Svete trojice. Tu sva imela nekaj težav z iskanjem žiga. Žig se nahaja v baru Snoopy preden prideš do prej opisane cerkve. Je sicer oznaka ob cesti, vendar je obrnjena tako, da jo težje opaziš iz ceste s smeri od koder prihajaš. Od Svete trojice sva se spustila po cesti dol in z ostrim zavojem na levo prideš do Gradiškega jezera. Ob jezeru je veliko sprehajalcev in ribičev. 

Malica, ki je še kako pasala.

V daljavi Sveta trojica.

Pri cerkvi v Sveti trojici.

Gradiško jezero, raj za ribiče.

Od tu naprej pot ni bila pretirano zanimiva. Večinoma je potekala po asfaltiranih poteh in nadaljuje se trend dviga na vsak kucelj. Vzponi so krajši in manj ostri kot v Halozah, so pa vseeno naporni, ko jih imaš že nekaj v nogah in riti. Nekje po poti je sledil spust po gozdu, ki je bil nasut s šodrom. Meni osebno zelo neodgovarjajoč teren, saj ti kolo vleče po svoje. Veliko boljše so gozdne poti, pa četudi je na kakem delu nekaj blata. 

Sledi vzpon do Maistrovega stolpa. Že v daljavi slišiva, da se tu očitno nekaj dogaja. Imeli so celo veselico ob prazniku 1. maja, med ljudi pa so bila pomešana dekleta, ki so imele dekliščino. Bilo je veselo vzdušje. Vid je šel iskati žig, jaz pa sem se povzpela na stolp. Razgled je bil lep kljub oblačnosti. Užijem nekaj veseljaškega vzdušja in se spustim dol. Počakam Vida, ki žiga ni našel v ali pri gostilni pri stolpu. Spustiva se po cesti nekaj hiš nazaj, kjer je na garaži puščica na kateri je napis "žig". Tega je še težje najti kot prejšnjega. Torej za iskalce žiga: žig se nahaja nekaj (4) hiš pred stolpom na levi strani v smeri proti stolpu. 

Razgled iz Maistrovega stolpa na dogajanje pod njem.

Potem se odpeljeva naprej. Sledi spust. Tako si sledijo vzponi in spusti, dokler ne zagledaš Maribora in Pohorja. Zdita se že blizu, vendar pot še naprej v svojem slogu vijuga na griče vse naokrog. Ta del poti je bil meni že zelo naporen. Vzpneva se še proti Stolnemu vrhu in potem končno dol v Maribor. In ko prispeva do Stare trte, je bila gostilna zaprta in tako sva ostala še brez enega žiga. Enega po najini krivdi in tega drugega zaradi praznika. Kar neugodno, da so žigi v objektih, ki so tudi zaprti.

Tako blizu pa tako daleč.

Končno pri Stari trti. 

 

V sosednjem baru se okrepčava s pijačo in pojeva še preostali sendvič. Zadovoljna, da sva opravila z etapo, z mislimi pa sva že pri Vidovi babici v Razvanju, toplem tušu in večerji ter postelji, ki naju čaka tam. Stisneva še zadnje atome moči, da se prestaviva do tam in misli se začnejo uresničevati. 

Opravila sva dobrih 71 km in potem do Razvanja še približno 5 km. Opravila sva s 1500 višinskimi metri. Za to sva porabila nekaj več kot 5 aktivnih ur. Ta trasa je zelo transferne oblike, torej prestavljanje iz Goric do Pohorja.