ETAPA 13/14 (Štanjel - Pliskovica)

Po jutranjih opravkih sva bila okrog 12. ure pri Štanjelu, kraški vasici na gričku. Po prvi žig sva se mogla zapeljat do središča. Kar zahteven začetek, najprej od parkirišča pri šoli do glavne ceste in potem še v klanec do glavnega trga. Bilo je mirno, nekaj ljudi je pilo kavo, v ozadju pa je igrala umirjena glasba. 

Proti glavnemu trgu v Štanjelu. 

Ko nama je Vid ožigosal knjižici, sva si natočila še vodo in sledila je pot naprej. Nekaj metrov asfalta in sledi makadam. Ker nisem najboljše volje, je temu primerna tudi moja vožnja. Le-ta je nekoliko počasnejša. Na sploh vedno na začetku počasneje kolesarim, dokler se ne zagrejem. Kmalu me Vid nekje, na vrhu nekega mini vzpona počaka in vpraša: "Tako počasi se bomo danes vozili?" V glasu čutim nekaj tečnobe, nejevolje. Res nisem potrebovala še takega komentarja. Odgovorim, da žal trenutno ne morem hitreje. Ja, tudi jaz si ne želim biti mokra od dežja! Potem se v tišini voziva naprej. V moji glavi ni tišine. Kar naenkrat je sredi enosledne potke navadni zelenec (mimogrede, kar nekaj jih je bilo ob poti), ob poti so kamni, ne morem odviti, on pa se kar ne umakne. Zakričim in upam, da ga nekako obvozim. Vidov komentar, naj se umirim malo, me seveda ne pomiri. Upam, da ne bo tako napeto ves čas, saj naju vseeno čaka kar nekaj kilometrov. Začetek ni ravno obetaven. Nebo pa se odpira in zapira. Paše vožnja čez cvetoče travnike in mimo cvetočih rujev.

Travnik in oblačno nebo.

Poskušam umiriti svoje misli in biti hvaležna za čas, ki ga lahko preživim zunaj na zraku, občudujem naravo, uživam v miru. Čaka naju strm vzpon na Trstelj. Na začetku je strmo, ker dežuje vsak dan pa je blato namočeno in kamni spolzki. Moram stopiti s kolesa, poskusim še enkrat in zgodba se ponovi. Ker ne gre drugače pač najstrmejši del prehodim. Tudi Vidu ne gre kaj bolje. Potem se pot nekoliko poravna. Ko se spet postavi pokonci, se mi sploh ne da vlagati truda v nesmiselno trmarjenje, da ga bom pregonila. Stopim dol in ga prehodim. Potem pa prideva na lepšo pot in goniva navzgor. Malo pred Stjenkovo kočo je pot celo asfaltirana. Kljub temu da je strma, jo prevoziva. Začnejo pa padati prve kaplje in v daljavi se vidi dežna zavesa. Pod streho si dava žig v knjižico, se usedeva, gledava vremensko napoved na telefonu in radarsko sliko padavin. Karkoli že kaže, bo treba naprej - ali do avta ali pa naprej po zamišljeni trasi. Odločiva se za naprej. Obujem galoše, oblečeva si nepremočljivi jakni. Zapeljeva v dež. Od tu naprej je ves čas deževalo, razlika je bila samo v intenziteti. 

Cela bova mokra. 

Ko te na vrhu klanca zebe in imaš na sebi že vse sloje oblačil, ti je jasno, da se s vpetjem pedal podajaš v nelagodje. Na južno stran Trstelja je višja nadmorska kot na ajdovsko, s katere sva prišla. Spust je bil torej kratek. Prišla sva na cesto in do kraja Temačna. Glih toliko, da si je rit malo odpočila je bilo tega asfalta. Puščica na garminu je zavila nekje med hiše. Najprej na makadam, potem pa v gozdni trail. Meni je bilo super. Na določenih mestih me navdušenje sicer malo mine, ker se spomnim, da se za mano nekdo brez vzmetenja v geštelu vozi. Kras je za hardtail neudobno kopno ... Na razritih delih sem se ustavil, da se sopotnica ni počutila osamljeno. 

Z gozda sva prišla na travnik, ki je nakazoval na nekdanji obstoj enoslednice. Lepo je bilo. Za spočit oči in klopa fasat 😄 Na tej točki mi je za slednje bilo vseeno. Motilo me je edino nenehno dotikanje mokrih travniških rastlin po golih nogah. Voda se je po koži in nogavici zlivala v rezervoar, ki mu laično rečemo čevelj. Na tem odseku je Sidijev material popustil. Noga je začela plavati. 

Mokre trave, cvetoči ruji in nebo, ki ves čas joče.

Trasa je postregla še s parimi zanimivimi odseki, ki jih ne bom posebej izpostavljal. Omembe vreden je tisti, nad katerim je segala polna veja ravno prav zrelih češenj. Kljub dežju sva se brez besed ustavila in jih zategnila enih par 🤤 Ves čas, že od štarta naprej, je izgledalo, kot da sva edina, ki danes na Primorskem športava. Med tem ko kradeva, je mimo prisopihal tekač. Naslednjih par kilometrov smo se konstantno prehitevali. Na ravninah, kjer sva morala zaradi blata občasno stopiti s kolesa, naju je prehitel. Na spustih sva pa midva njega. Vsaj 3x smo si izmenjali mesto vodilnega, a spregovorili nismo nič. Kar malo čudno. Zgleda da se ne njemu ne nama ni dalo gobcat o vremenu. Kaj drugega se pa z neznanci talo ali tako ne pogovarja (hec) 😉

S cvilečimi zavorami sva prišla do Mladinskega hotela Pliskovica. Kolesi sva pustila kar na dežju. Bosta že počakala, da skrneva kafe in poštemplava knjižici.

Kolesi na dežju, midva pod streho. Prijeten prostor.

Vid je kavo, jaz pa kakav. Mmm, kako je pogrel.

Tresavica trupa naju je pahnila v zadnji raztežaj etape. Ravna špura do Štanjela. Super pot, kot vse današnje. Z veseljem bi ob lepšem vremenu ponovil prav isti krog. V glavnem, cela premražena in poklapana sva prigurala do avtov. Dejstvo, da sva se po cca. štirih urah vrnila v cono udobja, naju je pobotalo. Vzdušje pa je do konca poglihala pica s picerije “Na placu”. 

Tako, kot je zapisal že Vid, sva se vozila približno 4 ure. Od tega je bila več kot polovica v deževju. Na srečo ni bilo premrzlo. Prevozila sva približno 47 km in nekaj več kot 1000 m nadmorske višine. Zelo lepa trasa, tako da jo priporočava 🙂