ETAPA 2 (Mihelčičev dom na Govejku - Koča pod  Blegošem)

Naj najprej povem, da nisva šla še enkrat v ubijalski klanec do Govejka, čeprav se uradno 2. etapa seveda nadaljuje naprej od konca 1. Midva sva začela v Škofji Loki. 

Pa gremo lepo od začetka. Zaradi bližjega začetka 2. etape in dogovarjanja Vida za obisk prijatelja, sva se med tednom odločila, da bo najlažje, če prespiva kar v Škofji Loki. Našla sva Hotel Loka in ni nama žal, saj sva se imela zelo lepo in tudi osebje je bilo prijetno. Vid iz Štajerske in jaz iz Primorske, sva tja prispela v popoldanskem času. Vid je bil tam nekoliko prej, zato si je čas skrajšal s kavo in branjem knjige. Ko me je navigacija pripeljala do tja, sem si čim prej želela odpočiti in nekaj dobrega pojesti. Bil je pač petek popoldne in baterije so bile že kar izpraznjene po celem tednu. Po kratkem preizkusu postelje, sva se odpravila jest. Nekoliko sva bila v časovni stiski, saj je Vida čakala še glasbena šola na daljavo. Odločila sva se za fast food varianto v bližini. Pojedla sva krompirček, Vid hamburger jaz pa sendvič z govedino. Okusno je bilo.

Njam, njam. 

Vrnila sva se v hotel, se posladkala še z neko sladico iz trgovine in Vid je moral biti pripravljen na vaje. Jaz sem se odločila, da se opravim malo ven na zrak, preluftat glavo in opravit kak klic. Sprehodila sem se iz Stare Loke v center Škofje Loke. Presentilo me je, kako je bilo živahno. Na teniških igriščih, so trenirali, mladi so igrali odbojko, v centru pa so bili lokali zasedeni in ljudje so se družili, klepetali, se sprehajali. Na dveh točkah sem zagledala sladoled, vendar sem se odločila, da ga je slajše polizati v dvoje kot pa sama. Ko sem prišla nazaj, je Vid zaključeval. Ker sem mu postokala, da mi je prejšnji dan na vožnji kolo v klanec na Brič nekaj škripalo, sva se odločila, da bi bilo dobro, da ga Vid preveri pred jutrišnjo etapo. Preveri tudi verigo in ugotovi, da je še kot nova. In seveda, kolo tokrat ni škripalo. To se mi rado zgodi, da potem deluje, kot da si nekaj izmišljujem. Odpeljeva se do centra in si privoščiva sladoled. Potem greva nazaj v hotel in se kar hitro spraviva v svežo posteljo, sanjam naproti. Spiva dobro, do jutra, ko se sosedov petelin odloči, da je čas, da se ga sliši vsenaokrog. Seveda petelin ni vračunal časa, da bi se nekateri radi spočili, ker nas čaka naporen dan. Kljub zapiranju oken, je bil spanec prekinjen in močnejšega spanja ni bilo nazaj. Ob 8. uri je čas za zajtrk. Pričaka naju dobro obložen pult in privoščiva si raznoliko hrano. Ogljikovi hidrati bodo prišli prav. Po zajtrku je čas za oblačenje, pakiranje, razmislek, kaj bova potrebovala s sabo. Nekoliko naju spravlja v dvome vremenska napoved, saj so napovedane plohe in nevihte. In zavedava se, da v kolikor si nad 1000 metri nadmorske višine, je vse to še manj prijetno in možnosti, da te ob spustu namrazi, je še toliko več. Kljub vsemu bund tokrat ne vzameva. Čas je za odhod. Juheeej, greva novim dogodivščinam naproti 🙂

Hotel, ki izgleda bolj kot hiša. Tudi vzdušje je domače. 

Cvetoče vrtnice na pročelju.

Štart je bil zelo obetaven. Po nekaj kilometrih sva že vozila po lepem makadamu navkreber. V bistvu je cela etapa en sam vzpo. Spokojno in precej lahkotno vožnjo v klanec je zmotila varia, ki je opozorila na približujoče se vozilo. 20’ štartu sva že stopila s kolesa. Na njivo, 2 metra pod cesto, sva se umaknila enemu nažganemu vozniku, ki je sredi hriba za trenutek izgubil kontrolo nad vozilom. Ravno toliko, da se ti v kri sprosti adrenalin. Ravno pravi čas, saj ne sledilo 300 m najbolj tehničnega dela trase. Tukaj se mi je zgodil prvi official padec na misiji STKP. Vse skupaj je bilo videt kar smešno. Odnesel sem jo z blatno ritjo in malo bolečine v kolenu. S padci imam kar srečo. Običajno se to zgodi na asfaltu ali pa na vzponih 😅

Štart v Škofji Loki.

Na vzponu proti Nacetu. 

Pot je vodila po gozdu do najbolj znanega ovinka vzpona “Passo di Nace”. Kljub temu, da je bil asfaltiran, me tokrat to ni motilo. Srečala sva mnogo cestnih kolesarjev, dokler nisva prišla do njihovega zbirališča – Gostilna pri Nacetu. Od tukaj naprej je bil makadam. Gostilna pri Nacetu je požela toliko pozornosti, da sva na desni strani zgrešila najin prvi žig. Gladko sva se odpeljala mimo in komaj po 15 minutah ugotovila, da se morava vrniti. S temi žigi so vedno scene ... Velikokrat je dostopnost odvisna od odprtja koč oz. gostiln. Tega boste našli na terasi pri bivši gostilni Malina. V skrinjici je tudi ena prazna modra knjižica. Če kdo špara in je vseeno motiviran da jo izpolni, gas! Kakorkoli že, dobila sva ga in se odpravila naprej. 40 minut naju je to stalo. O tem, kako je zgledal nadaljni del trase ni prav veliko za povedati. Gozd, makadam in določeni deli asfaltirani. Sledil je še malenkost strmejši vzpon do koče na Blegošu in to je to. Trasa bi bila prevozna tudi z 28 mm gumami na cestnem kolesu. 

Passo di Nace. Midva kar mimo. 

Razgled iz koče Malina pod Lubnikom, ki ne obratuje več. Žig pa je zaenkrat še vedno pri koči. 

Malo pozirnja ob klopci s čudoviti razgledom.

Razgled pri klopci po poti proti Staremu Vrhu. 

Pod Blegošem polje medvedovega česna (čemaža). 

Koča nama je postregla s flancati in ocvirkovko. S strelami in nalivi za petami sva brez eksperimentiranja pičila po isti poti nazaj v Loko. Ni šlo brez padca, ki je na Aninem kolesu pustil do sedaj najbolj očitno prasko. Kaj češ, se bo pač večkrat spomnila, da sva šla na Blegoš 😛

Okrepčilo v koči. 

Če bi bila edina praska na kolesu ... Padec mi je seveda nekaj dodatnih prask in modric pustil tudi na telesu 😕

Najina pot iz Škofje Loke do Blegoša je bila dolga 36 km in je trajala približno 3 ure. Naredila sva približno 1500 metrov nadmorske višine. Za nazaj je bila torej podobna dolžina trajala pa je približno 50 % manj časa.