ETAPA 1 (Ljubljanski grad - Mihelčičev dom na Govejku)

Žige bi lahko zbirala tudi tako, kot jih večina pohodnikov na SPP. Po poljubni poti se odpravijo na hrib/goro in poštemplajo beležko. Midva se skušava držati predpisanih etap, kar pa logistično zadevo zakomplicira. Zgleda, da bova za začetek pobrala vsa nizkoležeča jabolka.

Odvozila sva etapo številka #1. Od Ljubljanskega gradu do Miheličičevega doma ma Govejku. 25km in slab tisočak višincev. Trasa je toliko kratka, da sva se na izhodišče lahko peljala s kolesom. Lahka in poskočna kolesa tokrat 😉

Spala sva v Trzinu na območju industrijske cone. V sobi "Deluxe" v enem od tamkajšnjih apartmajev. Je bilo že boljše in je bilo že slabše. Največji nateg takih apartmajev so kuhinje, ki nimajo niti posode, da bi si jajce spekel. Ampak ok. Razumem, da je to najbolj elegantna rešitev za preprečevanje kuhanja marmelad in vampov na dopustih. S prehrano tako ali tako nisva komplicirala, ker kaj pa je ta krog okoli Ljubljane za naju? 😄

Slab spanec je vodil v ležerno jutro. Komaj ob 11h sva se parkirala v centru Ljubljane. Na licu mesta sva ugotovila, da v Garminih nimava shranjene trase za navigacijo. Sledilo je malo panike, zadrževanje kletvic in hitrega brskanja po telefonu v tem vrstnem redu. Glavno, da sva zrihtala.

Vse je blo ready za start, samo še kava nama je manjkala. Šla sva v kavarno Solist in se slučajno usedla zraven Jankovića. Zoki naju je celo ogovoril z vprašanjem od kod sva prišla, ampak še na tej točki nisva imela kaj za povedati 😄 Mirno sva sedela, pila kavo in opazovala dinamiko sosednje mize s pomembneži. S kolesarakimi očali na očeh lahko ujameš detajle, kot so: rokovanja mimoidočih ljudi z županom in vsoto njegove napitnine mlademu natakarju s tresočo roko. Ko sva pogledala v nebo in videla, da se kotlina zapira, sva zagonila proti gradu. Počutje na kolesu je bilo primerno 3 dnevni pavzi od kolesa. Čutiš, da so se noge malenkost polenile in da so se sednične kosti malo pomehmužile. Na strmem klancu do grada so tej občutki izzveneli.

Na Ljubljanski grad še nikoli nisem šla s kolesom. Vid tudi ne. Vzpneš se med hišami, ki se vzpenjajo po vznožju. Uličice so ozke, strmina pa kar ne pojenja. Ko prispeva do gor vidiva, da se nekaj dogaja. Imajo grajske igre. Zapeljeva se med ljudi na grajsko dvorišče, kjer naju prestreže varnostnik in naju opozori, da se ne smeva s kolesi voziti tam. Vprašava ga, kje je žig, ker ne veva kje je steklen paviljon. Za naju gre vprašati v trgovinico s spominki in naju potem odpelje ven iz grajskega kompleksa na dvorišče pred gradom, kjer je informacijska točka. Dobiva žig in greva naprej. 

Ljubljanski grad.

Spustiva se dol z gradu potem pa po ulicah mimo vseh sprehajalcev, ki so kot čebele, skozi Tivoli in potem se končno umiri in je manj gužve. Nekaj časa se peljeva ob Večni poti in potem prispeva na Brdo od tu pa na Bokalce. Pot iz Bokalcev proti Toškemu Čelu je prvi gozdni del poti. Sicer je bilo kar nekaj nedeljskih sprehajalcev, vendar je pot zanimiva. Vožnja po blatu, čez korenine in ni preveč strma. Vid prevozi tudi kak trail, jaz se držim nekoliko širših potk. Nekajkrat stopim tudi dol, saj mi preveč koreninasti deli ne ležijo. 

Bokalci - začetek gozda.

Kar naenkrat prideva ven na cesto, ki vodi iz Stranske vasi v Podutik - Toško Čelo. Midva jo prečiva in zagrizeva v klanec v vas Toško Čelo. Pot poteka po asfaltu, ki sem jo sama prevozila že s cestnim kolesom. Strmina je kar resna. Vid ves čas pogleduje na levo in desno, kjer je razvidno, da je polno gozdnih poti in trailov. Jezi se, zakaj poteka STKP po asfaltu, če bi bilo možno voziti po drugačni podlagi. Ker nimam odgovora na to vprašanje, ne izgubljam energije z odgovorom in zgolj pritiskam na pedala in uživam, ko sem v senci. Vreme nama služi, kljub nekoliko bolj vprašljivi napovedi. Imava sonce, na nebu se sicer vozijo oblaki, ampak nič resnega. 

Še malo pa boca na vrhu asfaltirane poti na Toško Čelo.

Čudovita breza nekje ob poti. 

Ko prideva do vrha, se odpre čudovit razgled na Ljubljano in severozahodno okolico. Čudovito je. Sledi spust in vožnja po kolovozu. Lepo je. Gozd, senca, sonce. Potem spet prideva na asfalt in sva v kraju Topol pri Medvodah. Sledi strm vzpon po poti proti Svetemu Jakobu. Najprej asfaltiran, potem se položi in je makadamska podlaga in na koncu sledi še strm klanec prav do cerkvice. Nisva edina kolesarja gor prav tako pa je še nekaj pohodnikov. Razgled je spet čudovit. Odpira se pogled na Gorenjsko. Vidi se zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in spodaj v kotlinah naselja. Preleti nas policijski helikopter. Medtem, ko Vid išče žig, se sama posladkam s Haribo jagodami. Pozornost mi pritegne nekaj, kar se premika v travi. Pogledam bolje in zagledam hrošča govnača, kako vali kroglico. Vid v tem času ugotovi, da ni žiga, kot sva prebrala že na forumu STKP. S temi žigi je kar pestro. Še najbolj sigurni so žigi SPP, vse ostalo je loterija. Pritisneva si žig SPP, kajti ta seveda je v skrinjici. Bolje to kot nič. V tem času do Sv. Jakoba prikolesari tudi starejši par z električnima kolesoma. In gospod ima zadaj pripeto prikolico v njej pa dva manjša psa - pomeranca. Do njega pristopi nek drugi gospod in ga začne spraševati o psih, jih fotografira itd. Situacija je bila kar smešna. Z Vidom se spogledava in se nasmehneva. Vid ogovori še nekoga, ki pride s kolesom. Malo podebatirata o kolesih, potem pa si zaželimo srečno pot in se vsak zase odpravimo naprej. 

Pot proti Sv. Jakobu.

Zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe. Do kam seže pogled ...

Govnač pri zelo pomembnem opravilu. Veš zakaj vali kroglico? 

Levo Grmada, desno pa Tošč. 

Spustiva se z vzpetine dol in potem sledi spust v Trnovec. Spust je spet asfaltiran. Vid me opozori, da bo to potem verjetno najin vzpon. Ne diši mi preveč, njemu še manj. Pri gostišču Legastja pa zavijeva levo v klanec gor in začne se dobra dva kilometra grizenja v kolena. Vzpeti se je potrebno za približno 240 metrov. Vid mi pobegne nekoliko naprej, vidim ga vse dokler mi ne zdrsne in moram stopiti s pedala. V sebi imam boj, skoraj se mi nabirajo solze in mislim si, kaj mi je tega treba. Komaj speljem v klanec. Ponovno se mi pojavi težava z dihanjem, ki jo doživim ob vročini in velikem naporu. Kot neke vrste astma. In ko se v tem momentu še smilim sama sebi, je še slabše seveda. Uspem nekako čez to, sledi še nekaj ovinkov in zagledam tablo Govejek. In evo vidim Mihelčičev dom in Vida, ki nama je že naročil dve fanti. Najprej moram prit k sebi z dihanjem potem pa zelo tekne sladka pijača. Razgled od doma se razprostira na sosednje zelene hribčke. Zelo pomirjujoče. Pri domu je tiho, saj sta samo še dva para obiskovalcev. Privoščiva si še jabolčni zavitek, poklepetava z enim parom in potem sledi pot nazaj proti Ljubljani.

Pogled od Mihelčičevega doma proti beli Ljubljani.

Manjši dom v miru narave z lepim pogledom na vse zelenje okrog.

Fanta je že v drugi obliki, zavitek pa še čaka na degustacijo in učinkovito predelavo po takem vzponu. 

Pot sledi večinoma kar po isti pot, kot sva šla gor. Izognila pa sva se asfaltiranem klancu nazaj na Katarino proti Jakobu, ampak sva zavila kar na neko pot, mimo kmetije in potem v gozd. V hlevu pri kmetiji so imeli mladega telička. Odločitev se mi je kmalu zdela nekoliko neumna, saj ni bila vozna. Kolesa sva potiskala ob sebi in sopihala v klanec. No, pa vendar potem prideva na bolj vozno pot in končno prispeva na vrh hriba. 

Na Brdu se ustaviva in razmisliva kaj naprej. Odločiva se, da skočiva še na Rožnik. Jaz še nikoli nisem bila gor, Vid pa že kar dvakrat. Smešno, glede na to, da sem jaz srednjo šolo in fakulteto obiskovala v Ljubljani in da prihajam iz okolice Ljubljane. Gor je seveda bilo veliko pešcev, pač priljubljeni Ljubljanski griči. Ko se spuščava dol pa zavijeva na peš pot in jaz jo kar dober del prehodim, saj si ne upam spuščat po stopničkah in poti, ki je preveč koreninasta. Ko prideva do vznožja se odločiva, da bi bilo pametno it jest. Ker se ne spomnim nič pametnega, vem zgolj kaj si ne želim jesti, se odločiva, da greva pogledat na Trubarjevo ulico in tam že nekaj najdeva. Odločiva se za indijsko restavracijo. Namaste. Zelo okusno, vendar malenkost preveč pekoče za najina okusa. Sva se pa vseeno lepo najedla, bilo je tudi kar nekaj ogljikovih hidratov. Potem poiščeva še pekarno, če me kasneje prime želja po sladkem morda. Odpraviva se do avta, spakirava in odpeljeva v Trzin. Kako paše tuš in ležanje. Vseeno sva opravila vsega skupaj s skoraj 60 kilometri in 1640 metri nadmorske višine. Pogledala sva si še končni del etape Giro di Italia in še kako prav je prišel čokoladni rogljiček in čokoladni mafin ob tem. Presenetljivo 😉😅